»Speaker's Corner«, ali po naše »Kotiček za govornika«, je del londonskega parka, kjer lahko vsakdo spregovori na glas, dokler ga ne prekine policija. Resnici na ljubo se to zgodi redko. Živimo pač v demokraciji. No ja, vsaj živeli smo ali želeli živeti! Svoboda povedati svoje mnenje na glas je v njej dovoljena. Celo več, je zaželena! Zato bo, če bomo govorili glasno in javno, živela bolje.
Zgodovinska ideja »govorniškega eka« je stara. Sega v staro Grčijo. V čas rojevanja demokracije, na atensko »agoro«, atenski trg. Tam so tisti, ki so imeli kaj povedati, to vedno povedali drugim in povedali javno. Med sabo so razpravljali, naslavljali so se na druge, na Drugega na način, da so jih slišali vsi. Prost pretok besed jim je jamčil dobre odnose in dobri odnosi so bili jamstvo za demokracijo, za enakost vseh. Za enak glas vseh. Javna beseda ni le varovala pred tem, da umolknemo, ker bi nekdo lahko želel, da molčimo glede neprijetne resnice, temveč je bila princip življenja mesta in države. Javno izrečena beseda ni bila princip praznega besedičenja, temveč vodenja države. Zahtev po tem, kako naj bo vodena. Iz tega se je kasneje razvila parlamentarna demokracija. Kaj je drugega državni zbor kot javna razprava različno mislečih o zadevah, ki so nam skupne in zadevajo vse nas?
Zofijini ljubimci
Link to this comment:
All Comments (0)